Mimmo Jodice biografija

1934

Rojen v Neaplju (okrožje Sanità). Doživlja težko otroštvo in zahtevno mladost.
Kot samouk se posveča risanju in slikarstvu.

1962

Poroči se z Angelo Salomone, neločljivo življenjsko sopotnico in ključno sodelavko.

1963

Rodi se prva hči, Barbara.

1964

Njegova pot se usmeri v fotografijo – v dar prejme rabljen povečevalnik. Začne eksperimentirati s številnimi izraznimi možnostmi fotografskega medija.

1967

Rodi se drugi sin, Francesco. Prvič sodeluje na nacionalnem fotografskem tekmovanju in osvoji prvo nagrado: fotoaparat Nikon F. Opusti službo, da bi se v celoti posvetil fotografiji, in v knjigarni La Mandragola v Neaplju organizira svojo prvo samostojno razstavo.
Ameriška revija Popular Photography objavi eno izmed njegovih fotografij.
Spozna Allena Ginsberga, Domenica Rea in Fernando Pivano.

1968

Pripravi svojo prvo samostojno razstavo v javnem prostoru, v Teatro Spento v Vojvodski palači v Urbinu. Postane eden izmed osrednjih akterjev neapeljske kulturne in umetniške scene.
Začne dolgoletno sodelovanje z galeristom Luciom Ameliom in njegovo Modern Art Gallery. Vstopi v stik tudi s Studio Trisorio, Galerijo Lia Rumma in Studio Morra.
Spozna vodilne predstavnike italijanske in mednarodne umetniške avantgarde: Andyja Warhola, Josepha Beuysa, Roberta Rauschenberga, Gina De Dominicisa, Giulija Paolinija, Josepha Kosutha, Sola Lewitta, Jannisa Kounellisa in Hermanna Nitscha.

1970

Postane profesor na Akademiji za likovno umetnost v Neaplju, kjer vodi prvi oddelek za fotografijo v Italiji.

1971

Rodi se tretji sin, Sebastiano.

1973

Na sejmu Sicof v Milanu predstavi projekt Il ventre del colera, posvečen epidemiji kolere v Neaplju. Besedilo v katalogu napiše Domenico De Masi.

1974

Potuje na Japonsko. V galeriji Il Diaframma v Milanu razstavlja serijo Fotografie dal Giappone, kjer postavlja v dialog svoje posnetke s tamkajšnjimi razglednicami.
Z Robertom De Simonejem izda knjigo Chi è devoto (Esi, Neapelj), poglobljeno raziskavo o kultih in ljudskih ritualih v Kampaniji, s predgovorom Carla Levija.

1980

Izdaja Vedute di Napoli (Mazzotta, Milano), ključno delo v njegovem umetniškem izrazu.
Spozna Luigija Ghirrija.

1983

Založba Fabbri mu posveti eno prvih monografskih knjig v seriji Veliki fotografi. Besedilo napiše Filiberto Menna, intervju z avtorjem pa opravi Giuseppe Alario.
Skupaj z Luigijem Ghirrijem izdela knjigo Capri (založba ERI), ki jo uredi Cesare De Seta.

1984

Sodeluje v projektu Viaggio in Italia skupaj z Luigijem Ghirrijem, Gabrielejem Basilicom, Giovannijem Chiaromontejem, Guidom Guidijem, Olivom Barbierijem, Mariom Crescijem, Vincenzom Castello in drugimi.

1988

Ustvari serijo fotografij mesta Arles, ki jih razstavlja v muzeju Réattu v Arlesu. Besedilo v katalogu podpiše Michèle Moutashar. Razstavlja tudi v Maison Européenne de la Photographie.

1992–1994

Fotografira Pariz. Izdaja monografijo Antonio Canova.

1995

Zaključi raziskavo o mitu Sredozemlja in jo predstavi v razstavi v Philadelphia Museum of Art, obenem pa izda knjigo Mediterranean (Aperture, New York).
Ustvari delo Eden (Leonardo Arte, Milano).

1999

Fotografira Rim (pozneje se k temu projektu vrne med letoma 2005 in 2007).
V Arheološkem muzeju v Neaplju predstavi razstavo Mediterraneo.

2001

V Bostonu razstavlja Inlands. Vision of Boston na Massachusetts College of Art and Design. Župan mesta mu podeli Certificate of Recognition.
Galerija sodobne umetnosti v Torinu mu posveti veliko retrospektivo.

2003

Njegovo ime je vključeno v Enciklopedijo Treccani.
Akademija dei Lincei mu podeli nagrado Antonio Feltrinelli, prvič dodeljeno fotografiji.
Razstavlja v galeriji Baudoin Lebon v Parizu. Urednik Bernard Millet napiše uvod v katalog.
Založba Motta Editore izda monografijo Mimmo Jodice, ki jo pripravi Roberta Valtorta.

2004

Fotografira na Japonskem.
Razstavlja v MART v Trentu in Roveretu.
Ustvari fotografski projekt o São Paulu, ki ga razstavi v MASP.

2006

Njegove fotografije Moskve so razstavljene v Maison Centrale de l’Artiste v Moskvi.
Univerza Federico II v Neaplju mu podeli častni doktorat iz arhitekture.

2007

Fundacija Forma per la Fotografia v Milanu mu posveti retrospektivo Perdersi a guardare. Trent’anni di fotografie in Italia. Katalog (Contrasto) vključuje besedila Alessandre Mauro, Francine Prose in Roberte Valtorte.

2010

Palazzo delle Esposizioni v Rimu mu posveti pomembno retrospektivo, ki jo kurirata Ida Gianelli in Daniela Lancioni. Razstava gostuje tudi v Maison Européenne de la Photographie v Parizu. (Katalog: Edizioni Motta-24 Ore).

2011

Louvre v Parizu ga povabi, da ustvari site-specific projekt o muzeju, ki ga zaključi s serijo Le Yeux du Louvre. Besedilo v katalogu (Actes Sud, Arles) napiše Quentin Bajac.
Francosko Ministrstvo za kulturo mu podeli naziv Vitez reda umetnosti in literature (Chevalier de l'Ordre des Arts et des Lettres).

2012

Šest evropskih arhitekturnih fakultet (Fakulteta za arhitekturo Univerze v Neaplju Federico II, Tehniška univerza na Dunaju, Univerza Bauhaus v Weimarju, University of Strathclyde v Glasgowu, Universität der Künste v Berlinu in University College v Dublinu) svojim študentom zaupa projektiranje arhiva in fundacije Mimma Jodice v zgodovinskem središču Neaplja.
Vatikanski muzeji ga povabijo k ustvarjanju fotografskega projekta o muzejskih zbirkah. Njegova dela so vključena v knjigo In piena luce. Nove fotografi interpretano i Musei Vaticani (Contrasto, 2018), skupaj z deli Massima Siraguse, Antonia Biasuccija, Rinka Kawauchija, Francesca Jodiceja, Martina Parra, Alaina Fleischera, Billa Armstronga in Petra Bialobrzeskega.

2013

Prejme častni doktorat (Laurea Honoris Causa) Univerze za arhitekturo v Mendrisiu, kateremu sledi leta 2016 častni doktorat Akademije za likovno umetnost v Macerati.

2016

Muzej MADRE v Neaplju mu posveti veliko retrospektivo Mimmo Jodice. Attesa (dal 1960), ki jo izda založba Electa, Milano.

Od 2018 do 2024

Njegova dela so razstavljena v Muzeju multimedijske umetnosti v Moskvi, Muzeju Eretz v Tel Avivu, v Jeu de Paume v Parizu, na Trienalu v Milanu, v Galeriji Karsten Greve v Parizu in Sankt Moritzu, v MAC v Gibellini, v Gallerie d'Italia v Torinu, v MAXXI v Rimu, v Villi Bardini v Firencah in v Cameri v Torinu.

Danes je Jodice osrednja referenčna osebnost za mlajše generacije, ki v njegovem delu prepoznavajo edinstveno občutljivost in sposobnost harmoničnega združevanja inovativnosti in klasične prefinjenosti.