MIMMO JODICE. ENIGMA SVETLOBE

Mimmo Jodice, rojen v Neaplju leta 1934, danes velja za enega največjih mojstrov italijanske in mednarodne fotografije ter je referenčna figura za nove generacije zaradi svoje sposobnosti združevanja inovacije in klasične prefinjenosti.

Odkritje fotografije je bilo zanj pravo razsvetljenje, ki ga je omogočila njegova nagnjenost in ljubezen do umetnosti, ter je postalo izrazno sredstvo, s katerim nam razkriva svoje misli.

Jodicejeva fotografija nastaja skozi prefinjen proces raziskovanja in ustvarjanja, ki se bogati z njegovimi osebnimi izkušnjami, z življenjem v Neaplju, mestu, ki ga je skozi leta reinterpretiral in ki je navdih za številne njegove vizije.

Razstava ponuja sintezo petdesetih let dela: 140 fotografij, ustvarjenih med letoma 1964 in 2015, organiziranih v tematske sklope, ki predstavljajo glavne inspirativne teme umetnosti tega neapeljskega mojstra; ikonične fotografije se prepletajo z doslej neobjavljenimi deli, močne podobe, ki nas popeljejo v sanjsko dimenzijo Jodicejeve fotografije.

Raznoliki projekti, združeni z izjemno sposobnostjo Mimma Jodiceja, da nam prikaže resničnost v dimenziji, ki je zamrznjena v času in prostoru, kjer svetloba zariše obrise enigmatske vizije, ki beži iz običajnega dojemanja realnosti.

Popotovanje od eksperimentiranja do družbenega Neaplja, prek oglušujoče tišine arhitekturnih oblik, ki ustvarjajo mesta, do dialoga s civilizacijami preteklosti skozi umetnine; od potopitve v raznolike naravne svetove do kontemplativnih pogledov na morje.

Vsak intimni in zaprt prostor pripoveduje o specifični temi. Jeziki, študije in eksperimentiranja, ustvarjeni za preizkus različnih možnosti s tehničnega in jezikovnega vidika, da bi fotografija postala prava umetnost. Pripoved o družbenem Neaplju, sestavljenem iz življenj, dela, tradicij in stisk, ki nenadoma postane tih, strog, oddaljen od vsakdana.

Ta tišina, odsotnost, kompozicije in čiste oblike, ki jih zariše svetloba, nas vodijo skozi mesta sveta, najprej pa se ustavijo v Trstu, ki ga Jodice interpretira skozi dva kraja, prežeta s spominom.

Od spominjanja k dialogu s preteklostjo, čas se ustavi med fotografijami kipov starodavnih sredozemskih civilizacij, Obrazi preteklosti, "obrazi, ki so videli dogodke preteklosti".

Odsek Narava pretrese dušo opazovalca, spokojnost in užitek sta preoblikovana v metaforo nasilja in agresivnosti našega časa.

Razstava se zaključi z Morjem, "privilegiranim krajem, kjer se srečujeta resničnost in sanje", kjer je čas zamrznjen in svetloba kraljica.

Ob obisku sledite nagnjenju Mimma Jodiceja: izgubite se v opazovanju, kontemplaciji, domišljiji, razrešite uganko teh vizij onkraj resničnosti.

JEZIKI. RAZISKOVATI, EKSPERIMENTIRATI

V italijanskem slovarju sem pod geslom fotografija našel definicijo, ki je približno takole: Tehnika, ki služi za zvesto reprodukcijo resničnosti. Izjava, ki je vsekakor omejujoča. Zato sem ustvaril serijo konceptualnih del s preizkusi jezikovne narave, da bi fotografijo odrešil njene ozke vloge, ki jo omejuje na zgolj dokumentiranje realnosti. Deloval sem v skladu z definicijo slovarja, vendar sem kreativno posegel v podobo. Na prvi fotografiji se pojavi roka, ki piše v naravni velikosti. V naslednji fazi, po tiskanju, sem s pisalom dodal napis: Vera fotografia – prava fotografija. Napis razkrinka iluzijo, da je mogoče resničnost prikazati zvesto, tudi kadar je upodobljena v merilu 1 : 1.

[Mimmo Jodice]

UČINKI RESNIČNEGA

Že od začetka svoje kariere sem fotografiral resničnost, vendar nisem ustvarjal fotoreportaž, torej kronike dogajanja. Pripovedovanje ali opisovanje dogodkov me ni zanimalo. Moj cilj je bil prej ustvariti nekakšno zbirko nelagodja in trpljenja, ki ga socialne problematike odtisnejo na človeka. […] Vse fotografije iz tega obdobja so vizualni simboli človeške bolečine.

[Mimmo Jodice]

NADREALNI NEAPELJ

Ne gre za konstruirane podobe, prav nasprotno: to so deli resničnosti, ki so odražali moja čustva. Od tod se je začela moja raziskava mest, ulic in arhitekture. Moja zamisel se je razvila v natančen delovni projekt, zato sem se podal na ulice, da bi fotografiral resnične prizore, ki sem jih srečeval in ki so ustrezali mojemu notranjemu pogledu. Praznina, odsotnost, tišina postanejo ključne besede mojega dela. Zame je ključno vprašanje časa: vzdušje je zamrznjeno, metafizično, eterično.

[Mimmo Jodice]

TRST

Mestna krajina je bila tema, na katero sem osredotočil svoje raziskave. Ta interes, skoraj osebna nagnjenost, je pripeljala do tega, da mi je bilo zaupano veliko naročil iz sveta arhitekture. To je Trst, Risiera di San Sabba, edino koncentracijsko taborišče v Italiji. Kraj, ki nosi zelo boleč spomin.

[Mimmo Jodice]

DRUGA MESTA

Prostori so bili tam, kot da bi me čakali. Bili so neznani kraji, a hkrati del mojega spomina: vznemirjali so me, ker so sovpadali z mojimi nemiri in tesnobo.

[Mimmo Jodice]

NEIZBRISLJIVI SPOMIN

V očeh kipov sem iskal vznemirjenja duše, da bi jih iz kamna in brona priklical nazaj v živo eksistenco. Na njihovih obrazih sem želel ujeti bolečino, veselje, grenkobo, obup, jezo, srečo. V teh likih sem prepoznal sledi večnih čustev, ki so obstajala in vedno bodo obstajala – in ki jih prav te skulpture ohranjajo v sebi.

[Mimmo Jodice]

V NARAVI

Razen nekaj izjem, kot sta Giorgio Morandi in zgodovinske avantgarde, menim, da je v prejšnjem stoletju zanimanje za tihožitje izginilo, saj je postalo vse težje mirno in spokojno kontemplirati predmete. Zato sem se odločil vrniti k tej temi, a jo popolnoma preobrniti. Spokojno in harmonično atmosfero sem spremenil v metaforo nasilja in agresivnosti našega časa.

[Mimmo Jodice]

V delu Eden fotografija – ki izhaja iz svetlobe – osvetljuje oblike in figure vsiljivega zla, ki ogroža preprosto in doživeto. Služi temu, da ga odvrne, in ustvarja poetično ter magično pripoved njegove absolutne sedanjosti.

[Germano Celant]

MORJA

Morje je zame privilegiran kraj, kjer se srečujeta resničnost in sanje, in je postalo osrednja tema enega mojih projektov. Ideje, na katerih delam, imajo skupne značilnosti, a niso med seboj povezane. Vsak projekt nastaja s točno določenim konceptualnim načrtom, s koordinatami, ki si jih vnaprej zastavim. Morje, ki me zanima, ni turistično morje in ni pokrajina obal. Gledam morje, ki je večno – isto morje, kot so ga pred stoletji videli prvi pomorščaki, isto morje, ki ga bodo v prihodnosti gledali prebivalci Zemlje. Črta obzorja se razteza v neskončnost, valovi so simbol večnosti. Na morju se čas dokončno ustavi.

[Mimmo Jodice]

"... rad bi začel znova."

[Mimmo Jodice]